Za čem stojimo

Za vse izkoriščane in utišane, ki kljub vsemu še vedno ustvarjajo vrednost.

Sem Klemen, prometni inženir po izobrazbi, po srcu pa nekdo, ki se nikoli ni naučil biti tiho. Kariero sem začel kot načrtovalec javnega prevoza, takoj po zagovoru magistrske naloge.

“Volitve so blizu, veste kaj morate napraviti”

Moja ocena 9,67 / 10 je najbrž postavila pričakovanja malo previsoko. Moj cilj je bil načrtovati sistem, ki z omejenimi resursi doseže čim večji učinek – prilagojen večini, a tak, ki kljub temu manjšine ne bi pustil povsem na cedilu. Baje javni proračun ni vreča brez dna, in morda pa res ni tako neumno, če so javne storitve učinkovite.

Na nekem sestanku, kjer je moja pojava v preznojeni in zmečkani srajci predstavljala fakulteto pred eno izmed občin, sem predlagal: »Pošljimo v javnost anketo in demokratično preverimo, če naša analiza drži vodo.« Brez kolegov s fakultete, pet dni po svojem 25. rojstnem dnevu.

Zaradi besed »Volitve so blizu, saj veste, kako je treba prilagoditi anketo,« ki so bile namenjene skrbno kimajoči tajnici, sem imel zelo zgodaj nepozabno priložnost v živo spoznati, kako ljudje na pozicijah moči sisteme, namenjene javni blaginji, izkoriščajo za pridobivanje političnega kapitala.

Zdelo se mi je, da moj sistemski način razmišljanja ni bil problem. Nisem pa bil zadovoljen s svojimi veščinami predstavljanja informacij, zato sem štiri mesece posvetil samostojnemu študiju analitičnih orodij prek Udemyja. Vsako dopoldne z mestnim avtobusom v tehniško knjižnico, po kosilu s prijatelji pa z večernim vlakom domov...

“Vseeno je” in “razvoj” produktov

Upal sem na dobro plačano službo v IT, a mi je izobrazba namesto tega odprla vrata za pozicijo asistenta za informatiko na neki fakulteti. Želel sem biti najboljši možni pedagog, kot si ga študent lahko predstavlja –  da bi za spremembo pomagal pri razvoju kreativnosti in ne samo reprodukcije znanja. Nekajkrat sem se usedel na medmestni avtobus in se zapeljal čez polovico te majhne države in se udeležil pedagoških usposabljanj. 

Rekel bi, da je do neke mere celo učinkovalo – kdor je kadarkoli učil, bo vedel, kako lepo je videti iskrice v očeh, ko nekdo pred teboj doživi "aha" moment. Ampak sem si najbrž vse skupaj vzel malo preveč k srcu.

Moj najljubši hobi so seveda sestanki, ki ti pustijo cmok v grlu. Kdo ne mara brezplačnih cmokov? Seveda tudi tam ni manjkalo tovrstne kulinarike in zelo zabavno je poslušati profesorja leto pred pokojem, kako prepoveduje spodbujanje kreativnosti, ker "je itak vseeno" in ker sedi na pravem stolčku, zato ima lahko besedo samo on. Kdo sploh potrebuje kreativnost, veščina prihodnosti je seveda učenje na pamet. Lepo bi bilo, če šolski sistem ne bi bil tako zelo podoben razpadajoči tovarni ubogljivih kadrov, ki stoji na ljudjeh, ki jim je malo preveč mar za njihovo dobro.

Po odhodu s fakultete sem dobil priložnost izkusiti "razvoj" produktov. V kolikor razvoj pomeni lovljenje trendov, kopiranje konkurence in kreativno postavljanje cene. Meni to diši po izkoriščanju ljudi, ki dejansko prispevajo nekaj uporabnega, ampak morda sem pa samo preveč občutljiv.

Očitno je možno izkoriščati tudi človeško toplino

Ste že kdaj srečali koga, ki lahko pogreje srce že samo s pogledom? In če bi na istem obrazu opazili težo globoke izgorelosti? Kako bi se počutili?

Ali pa koga, ki se ves čas žrtvuje, je mentor, očetovska figura, hkrati pa nekam sumljivo vestno skrbi za svojo javno podobo, družbeni status in materialno udobje?

Če kdaj pri kakšni osebi začutite, da je hvaležna zgolj za preživetje, pojdite po čebulo, mogoče se kje blizu skriva kakšen vampir, ki se hrani na zvestobi, entuziazmu, sanjah in neomajni prijaznosti mladih src. Očitno tudi hobiji niso varni pred njimi.

Zgradimo nekaj boljšega

Zelo dobro se zavedam, da vse tole najverjetneje zveni precej noro. Za nekoga s tako tehničnim ozadjem najbrž preveč dišim po idealizmu. Boleče se zavedam, da brez pragmatičnosti in zavedanja omejitev resursov ni možno ustvariti ničesar. Ampak če ni zadaj neke vizije ali sanj – kaj je potem sploh smisel? Najbrž se ne bom nikoli naučil biti lepo tiho in normalen ter sprejeti stvari takšne kot so. Če sem iskren, v bistvu tega niti nočem.

Hočem svet, kjer so občutljivi in iskreni ljudje – tisti, ki dejansko prispevajo kaj uporabnega – ponosni na svoje življenje. Hočem svet, kjer ljudje, ki obračajo resnico, tiho utonejo v pozabo. Namesto tega nas danes krhki egi brez dna stanejo briljantnih glav in čudovitih duš. Marsikdo bi lahko ustvaril neverjetne stvari, pa mora dati prednost golemu preživetju pred razvojem svojega potenciala – samo zato, ker ima napačne starše.

Ne bom se pretvarjal, da sem to storitev ustvaril samo za ostale. Seveda sem jo ustvaril tudi zase. Nočem igrati neke moralne avtoritete. Samo iskren želim biti in popolnoma jasno mi je, kako tvegano in nenavadno je to. Ampak verjamem, da se tveganje splača – ker brez iskrenosti ni zaupanja. Zaupanje pa je temelj vseh dolgoročnih odnosov, tudi v poslu.

Želim podpirati podjetja, ki ustvarjajo neko uporabno vrednost – da jo bodo ustvarjala bolj učinkovito. Da bodo imela vsaj možnost boja z velikimi ribami. Predvsem pa bi svet rad premaknil vsaj malo bližje moji viziji.

Svet, v katerem živimo danes – kjer vampirji cvetijo, večina ustvarjalcev pa komaj preživi – bi težko bil dlje od te vizije. Ampak če nihče ne verjame, da je kaj boljšega možno, no... kaj ni to samo-izpopolnjujoča-se prerokba?

Zato zgradimo nekaj boljšega. Vsaj poskusimo.

Klemen Košič, avtor te storitve, po navdihu skupine občutljivih in iskrenih borcev

Signature
Zapis v celoti temelji na osebni izkušnji, podprt je s pisnimi dokazi – maili, pisma, sporočila, certifikati, dnevniški vnosi – in zaščiten z ustavno pravico do svobode govora. Dejstva niso obrekovanje.